Med vljudnostjo in nezaupanjem: kako uporabljamo in doživljamo umetno inteligenco
Raziskava, izvedena v okviru projekta PUŠ (2024–2027, financiranega s strani EU in MIZM), je med 106 anketiranci preko vprašalnika očrtala vzorce vsakdanje rabe in odnosa do UI.
Sama uporaba je bila razširjena, 87 % anketirancev UI uporablja vsaj občasno, ChatGPT je ob tem daleč prednjačil kot najpogostejše orodje. Pri odgovorih o načinu uporabe je bil zanimiv ponavljajoč odgovor, da smo do algoritmov presenetljivo spoštljivi, saj 64 % anketirancev ob uporabi UI uporablja vljudnostne fraze kot sta prosim in hvala.
Kadar smo se dotaknili vprašanj o zaupanju, se je pokazal nekolikšen paradoks. Po eni strani bi le 11 % bi UI zaupalo globoko osebno skrivnost, po drugi pa jih 12 % pa meni, da jih algoritem razume bolje kot lastni prijatelji. Podobno protislovje se kaže pri vprašanju o morebitni odprtosti za uporabo digitalnih replik pokojnih oseb. 16 % bi se bilo pripravljenih pogovarjati z digitalnim duplikatom, prevladujoč odgovor pa se je nanašal na občutek srhljivosti in ne tolažbe.
Morda najbolj povedna ugotovitev pa je, kje se skriva največji strah. Namesto neukročene UI iz filmov gre za zlorabo UI s strani ljudi. Ta zaskrbljenost se je pojavila v skoraj polovici odgovorov. Poleg tega marsikdo priznava tudi strah pred lastno kognitivno lenobo. Brez UI naj bi bili nekateri opravki že skoraj nepredstavljivi.
Anketiranci so si bili enotni v zaključku, kje UI ne more nadomestiti človeka. Po njihovem mnenju naj bi bilo to pri poklicih, kjer je v ospredju pristen človeški stik (med najpogosteje omenjenimi so bili učitelji, terapevti, zdravniki in umetniki). Skladno s tem si kar 77 % ne želi prihodnosti, v kateri bi UI prevzela delo, ki nas osmišlja. Zamišljanje tovrstne prihodnosti dojemajo z občutkom praznine.
