Kljub epidemiji s covidom-19 smo uspeli realizirati 3-mesečno izmenjavo študentke in študenta fotografije v okviru programa Erasmus+. Na izmenjavi sta bila na Accademia di Belle Arti di Bari, od koder sta se vrnila pred kratkim. To je bila prva izmenjava študentov v kovidnih časih, zdaj ko epidemija popušča, pa si obetamo še kakšnih. O primerjavi med študijem na VIST-u in v Bariju, izkušnjah in doživetjih na izmenjavi, o vtisih o ljudeh in naravi sta nam spregovorila v kratkem pogovoru.

Zakaj sta se odločila za študij v tujini preko Erasmusa?
Jaka Mojškerc: »Zame je bila prioriteta zamenjati okolje. Na preizkušnjo sem želel postaviti vso svoje znanje, ki sem ga pridobil v zadnjih letih, tako teoretično kot tudi praktično, in se seveda čim več tudi naučiti.
Bil sem mnenja, da mi Ljubljana kot mesto tega ne omogoča v polni meri, zato se mi je zdela menjava okolja najbolj primerna rešitev.«

Je študij tam v čem podoben študiju na VIST-u? Kakšne so razlike?
Špela Šivic: »Študij je precej drugačen, predvsem zaradi tega, ker tam program ni namenjen samo fotografiji, ampak tudi filmu in drugim avdiovizualnim medijem. Precej več poudarka je na režiranju, snemanju, pisanju in zgodovini umetnosti na splošno. Pozna se tudi, da je Bari manjše mesto z manj kulturnega dogajanja. To se seveda pozna tudi na miselnosti in zanimanjih ljudi, predvsem mladih. A tu seveda posplošujem.«

Jaka: »Študij tam je, vsaj za fotografe, mizeren. Ko sva s Špelo prišla v Bari, sva dobila informacije, da se predmet o fotografiji sploh ne bo izvajal zaradi odsotnosti profesorja, oz. mislim celo, da ga sploh niso imeli. Tako da ja, na VIST-u še vseeno dobiš možnost izobrazbe o področju, ki te zanima, v Bariju tega žal nisva bila deležna v tako veliki meri.«

Kateri študijski dan na izmenjavi se vama je najbolj vtisnil v spomin?
»Doživela sva toliko zanimivih in bizarnih dogodkov, da si ne bi mogel izbrati samo enega…«, pravi Jaka in Špela dodaja: »Zagotovo prva ura režije, ko so naju vsi sošolci spraševali, če prihajava iz Francije in če sva brat in sestra, haha…«.

Če bi se lahko še enkrat odločala, bi šla še na kakšno izmenjavo?
Jaka: »Seveda.«

Špela: »Če bi se lahko še enkrat odločila, bi šla na izmenjavo, a na fakulteto, ki bi imela program na višji in VIST-u bolj primerljivi ravni. Res pa je, da je bila sama organizacija precej težavna, saj so izmenjave trenutno precej omejene zaradi celotne COVID situacije, zato nisva imela prav veliko možnosti. Sem pa vsekakor vesela za izkušnjo in mislim, da sem mesto in obdobje zelo izkoristila za razvoj osebnih projektov.«

Kaj je na vaju naredilo največji vtis v smislu mesta Bari ali Italije kot take?
Jaka: »Največji vtis sta name naredila narava in ljudje. Narava v smislu navdiha in neizmerne lepote, medtem ko ljudje bolj v smislu življenjskega sloga in pogleda na vsakdan. Stvari delajo počasi, predvsem pa s srcem. Zdi se mi, da sem ugotovil, zakaj vsaka pekarna, vsaka picerija in vse majhne (ali velike) obrti, ki so razpršene po celotni Italiji, proizvajajo tako vrednost, ki jo cenijo dobesedno po vsem svetu, ne glede na to, kje si. Ljudje počnejo svoje delo s srcem. Isto delo opravljajo celo življenje, kar se morda sliši slabo, vendar sem opazil, da imajo radi svoje delo in uživajo v njem, velikokrat bi lahko rekel, da delujejo srečni.
To doprinese, da se v tej obrti dodobra izurijo in jo obvladajo, kar pa avtomatsko prinese kvaliteto izdelka oz. storitve. Vzel sem si jih za zelo dober zgled. Ne morem reči, da se lahko poistovetim s celotnim življenjskim stilom, definitivno pa lahko nekatere vidike apliciram na svoje življenje.«

Špela: »Name je največji vtis zagotovo naredila narava, saj so v okolici Barija neverjetni kraji, ki so v turistični sezoni povsem natrpani, sama pa sem jih imela priložnost doživeti na povsem drugačen način. Uf, pa Foccacia v Bariju...«

Sta izkoristila mesto morda za kak osebni fotografski projekt?
Jaka: »Seveda. S Špelo sva kontaktirala najrazličnejše modne oblikovalce, za katere sva nato izpeljala editoriale, ki jih bodo lahko (kmalu) uporabili za svoje marketinške namene. Veliko pa sva delala vsak na svojih projektih, ki pa so (vsaj moj) še zaenkrat preveč v povojih, da bi lahko javno govoril o njih.«

Špela: »Kot sem že omenila, sem kljub temu, da me je faks morda nekoliko razočaral, mesto in okoliške kraje, ter to obdobje na splošno izkoristila za razvoj osebnih idej in projektov. Vsekakor mi ni žal, da sem se odločila za izmenjavo in sem izjemno hvaležna za to priložnost.«