Avtorska fotografija
Kozmetika | e-referat | e-učilnica | Slo | Hr | Eng

Avtorska fotografija


Bojan Radin: Frekvencografija, 2012

Kaj se zgodi, ko fotograf ugotovi, da je fotografija mrtva in da življenje, ki ga zanima, obstaja nekje zunaj medija? V delu frekvencografija se je Radin želel prepričati, ali morda ni spregledal morebitnih ostankov življenja, skritih pod osnovnimi gradniki podobe. Ustvaril je algoritem, kgb program, ki bo pregledal in obrnil vsak »pixel« posebej in ga postavil na svoje mesto, ne tisto kot prej, ampak tisto, ki mu pripada. Ustvaril bo red in morda iz podobe izvlekel še zadnje vzdihljaje življenja, ki ga zanima. Algoritmu je nato v obdelavo zaupal portrete stanovskih kolegov in izhodno sliko primerjal z vhodnimi podatki. Dobil je podobo, ki je na las podobna izvorni podobi, ta pa na las, vendar drugače, nečem drugem. Tako je Radin ustvaril aparat, ki fotografira fotografije, jih interpretira in iz njih ustvarja podobe – korak nazaj in korak vstran. Frekvencografija je avtorjev projekt o meta-podobi, meta­fotografiji ali meta­fizičnem.



Darko Sintič: Še ena kraijna

Moja Soba. Sedim v naslonjaču, ki je v lasti cimre, s katero si delim podnajemniško stanovanje. Soba ima samo eno okno, ki pa je nadstrešno. Je edini vir svetlobe poleg lestenca, ki štrli iz stropa, kot nek artefakt socialističnega postmodernističnega sloga, prevlečen z zlato barvo. Razmišljam, da bi ga enkrat ukradel. Ko sem še živel pri starših v blokovskem naselju, sem vedno želel živeti v podstrešnem stanovanju. V odločilnem trenutku sem poklical edino številko, ki ponuja stanovanje preko oglasa in se vselil. Zdaj živim v takem stanovanju, kjer se v sobi vidijo tramovi, podporni stebri in po tleh je položen ladijski pod s centimetrskimi špranjami, kamor se ulovi ves prah. Iz naslonjala imam pogled na mizo, na katero stežka še kaj odložim. Poseljena je s knjigami, orodjem, filmi, dvooko kamero, skenerjem, trdima diskoma, namizno lučjo brez žarnice, listi papirja in kupom položnic, ki se prekrivajo med seboj in še bi lahko našteval. Miza je po konstrukciji videti stabilna, močna in okorna, vendar njena vizualna podoba govori o estetiki iz obdobja lestenca, ki sem ga malo prej omenil. Fascinirajo me predalniki, katerih prednja lica so oblepljena z nalepko v imitaciji črnega marmorja s sivo modrikastimi lisami. Sprašujem se, če vendar ni to samo lastnikov poizkus olepševanja mize in opravičevanje cene najemnine. Mizi se lepo podaja pisarniški stol, ki je relativno udoben, čeprav mu s strani zeva rumena, na videz malo oglodana pena. Še vedno sedim v naslonjaču, pijem kakav in periodično grizem v kruh, namazan z evrokremom.

V neki točki fotografija postane nesmisel, je ni več vredno poustvarjati. Kot fotograf se sprašujem o njeni eksistenci in njeni funkciji in funkcionalnosti. Ob spoznanju, da je fotografija samo objekt, ki je nefunkcionalen in brez pomena, se lahko distanciram od medija in ga obravnavam, kot polje izražanja. Svojo serijo fotografij vidim kot samo "Še ena Krajina" izmed mnogih ter jo tako tudi naslavljam.



Cherie Plausteiner: Dnevnik fotografskega melanholika, 2014

Ustvarjalni proces je sprožilo pogosto melanholično razpoloženje, ki je reakcija na izgubo nekega ideala. Navezovala sem se na besedila psihoanalitika Sigmunda Freuda in teoretika Thierry de Duvea. Fotografiranje kot proces žalovanja oziroma melanholije → Proces odtegovanja in potem navezovanja na "nove", tolažilne objekte. Po Freudu so to objekti, ki se nam pomagajo sprijazniti z realnostjo in na katere lahko preusmerimo pozornost. → Iskanje teh objektov oziroma fotografiranje je potekalo zavestno, morda so se pokazale vsebine, ki izvirajo iz nezavednega in se tako ali drugače manifestirajo v mojih zaznavah. → Z ozirom na to so fotografije v osnovi intimni prikaz mojega čustvenega stanja v tem obdobju, kar pomeni, da so posledica melanholije in predstavljajo moj prostor iskanja ter ponovnega navezovanja na stvari, ki se mi pomagajo sprijazniti z realnostjo oziroma mi osmislijo obstoj. Moja izkušnja z melanholijo je, da se ponavlja oziroma da se nikoli zares ne zaključi. Zato so fotografije v osnovi del moje izkušnje z melanholijo, ki se kot psihično stanje pravzaprav nikoli ne zaključi. Tako kot je de Duve povezal Freudov opis procesa žalovanja s fotografijo, sem to naredila tudi sama, vendar po drugi poti. De Duve trdi, da je žalovanje vgrajeno v semiotsko strukturo fotografije, pri čemer to omenja predvsem v povezavi z našim psihičnim odzivom na ustvarjene podobe in ne v povezavi s tem, kako je bila fotografija ustvarjena. Jaz pa sem Freudov opis melanholije uporabila kot pomoč pri ustvarjanju in s tem pri soočanju z doživljanjem tega psihičnega stanja.



Jernej Čuček Gerbec: Googlescapes, 2013

Delo z naslovom Googlescapes v prvem planu problematizira današnjo hiperprodukcijo in intenzivno digitalizacijo realnega sveta, v drugem pa postavlja pod vprašanje razmerje med dvojnikom in originalom. Avtor s pomočjo tehnologije Google Street View ustvari podobe, ki na prvi pogled dajejo vtis neprostorov in se golemu očesu zdijo eratične. S pozornim opazovanjem fotografij pa gledalec začne prepoznavati razlike in podobnosti med realnim objektom na katerega pada projekcija dvojnika, ter projekcijo samo. V obeh primerih gre pravzaprav za isti prostor. V končnem produktu se uprizorjena krajina distancira od golega zemljevida in preseva več upodobitev istega objekta ter nakazuje na več točk prešitja med njimi. Avtor na tak način sooča podobe iz Google Street View-ja, ter njihove originale in skozi vizualni performans manifestira pojem Baudrillardovega hiperrealizma. Slednja tematika se gledalcu kaže skozi simulacijo ter njen apriori učinek na original. Avtor z dekonstrukcijo krajine in njenim digitalnim simulakrom sicer ne ostaja nevtralen, vendar se postavi na enako stališče kot Baudrillard. Opozarja na to, da s podvajanjem realnost razvrednotimo. Ustvarjene fotografije postanejo dokument performansa ter hkrati svoje samostojno avtorsko delo, ki semiološko gledano, ustvari kompleksen odnos z upodobljenim. Končen fotografski posnetek se tako večkrat nanaša na isti, začetni objekt, ter se vsakič dotakne drugačne ravni reprezentacije ter hkrati tudi sam deluje kot simulaker performansa.



Žiga Palčar: Snapshot, 2014

Fotografski popis nekega obdobja, bi lahko rekli za nabor fotografij. Serijo bi lahko grobo razcepili na dva dela: na eni strani dokument stanja v družbi in okolici ter na drugi refleksija, ki se nanaša na moje dojemanje okolice. Metoda intuitivnega produciranja in kasnejši premišljen izbor posnetkov vzpostavi napetost med naključnim in premišljenim, zaradi česar se giblje v polju rahle negotovosti. Seveda je pristranskost izbora kadrov in še bolj kasnejši izbor v odbijajočem se odnosu z naravo dokumentarne fotografije in njenega nepristranskega vzora. Paradoks, ki se postavi med fotografijo ter njeno opredelitev zmede in zavaja. Fotografija se hoče nesrečno odlepiti od dokumentarnosti, vendar je v svojem jedru prav to. Vse okoli je fantazma, ki lahko zamegli, vendar ne prikrije.



Davor Kralj: Camera pictura, 2012

Projekt temelji na znanju in raziskovanju svetlobe, ujete v obliki slike. Čeprav je nadgradnja camere obscure pomenila tehnološki napredek na poti k prvemu fotoaparatu, se sam vračam v njene izvorne čase – v slikarstvo. Zamisel, ki se mi je prvotno porodila skupaj z Domnom Bizjakom, sem nadgradil z razmišljanjem o produktu samem: tako kot pentaprizma reši dvojno zrcaljeno sliko v fotoaparatu, tako jo lahko tudi medij, na katerega sliko rišemo, če je le-ta prosojen. Steklo. Še bolje – okna. Čeprav sem temo nekaj časa raziskoval, mi je dala zagon šele moja bivalna situacija, ker sem živel v hiši, ki se ruši, zaradi česar sem imel medij zagotovljen. Hiša mi ni dala samo oken, temveč tudi koncept: izbrati 4 okna, ki v skoraj kockasti konstrukciji vsaka gledajo v svojo smer, in so od smeri neba zamaknjene za malo manj kot +10°.

Z izbiro motiva na taki smernici, ne glede na oddaljenost od okenskega okvirja, bi tako približal krajino (eksterier) notranjosti, iz katere opazuje gledalec. Projekt je sestavljen iz večih delov; premislek o lokacijah, ki jih zapovedujejo smeri oken, izbira dejanskih motivov, postavitev šotora, ki služi za kamero, in risanje projekcije na dvakrat obrnjena stekla oken - levo = desno, zgoraj = spodaj.



Bojan Mijatovič: Steklo in zrcalo, 2013

Pri zaščiti s steklom lahko izbiramo med različnimi vrstami, kot so navadno steklo, matirano steklo in neodbojno steklo. Pri navadnem steklu so svetlobni odboji močno vidni, zato imamo pogosto težave pri opazovanju fotografije, vendar pa ti odboji svetlobe lahko tudi pritegnejo opazovalce. V njih si lahko skrivaj popravijo frizuro ali pa opazujejo mimoidoče. Matirano steklo odboje omehča, zato so manj opazni kot pri navadnem steklu, njegova slabost pa je, da podoba izgubi kontrast.

 

Za zagotavljanje popolne uporabniške izkušnje uporabljamo tehnologijo piškotkov. Z uporabo spletne strani se z njihovo uporabo strinjate. Podrobne informacije.